Mladinci

V zgodnjih jutranjih urah nogometno obarvanega dne sem že dobil Aljažev klic, naj pridem do pekarne Mišmaš v Mozirju. Čez deset minut sem že bil tam, vendar se je izkazalo, da sem vseeno prepočasen. Fantje so me namreč že čakali. Vsedli smo se v avto in  odpeljali proti našemu izhodišču. Hitro smo se odpravili proti koči na Korošici, saj so se prijave pobirale do devetih. Igrišče je bilo odlično pripravljeno, kolikor se ga je pripraviti dalo. Na koči smo na hitro pomalicali nekaj domačih dobrot, ki jih je prinesel Alen. Prijavili smo ekipo in počakali na žreb. Ekipe so se zbrale, izžrebale so se skupine in turnir se je začel. Naša prva tekma se je končala brez zadetkov in smo zato streljali kazenske strele. Nažalost smo prvo tekmo izgubili. Za drugo tekmo smo malce spremenili taktiko, jo prilagodili na teren vendar smo po nepotrebnem dobili zadetek že na začetku. Potem smo se le zbrali in odigrali bolj odločno. Pritiskali smo in pritiskali in trud je bil poplačan, saj je na koncu prvega polčasa Aljaž padel in sodnik je piskal prosti strel s katerega smo zabili izenačujoč gol. Do konca tekme smo bili boljši nasprotnik, a nam vseeno ni uspelo zabiti še enkrat. Zopet so sledili kazenski streli, ki so nam bili tokrat bolj naklonjeni. To tekmo smo dobili in že smo računali kako morajo odigrati ostale ekipe da se še vseeno uvrstimo v polfinale. Zadnjo tekmo smo igrali proti Lučkim pubim. Zopet smo se postavili previsoko in po nepotrebnem iz protinapada dobili dva zadetka. Uspelo nam je znižati na 2:1,  za izenačenje pa nam je zmanjkalo časa zmankalo časa. Z nestrpnostjo smo čakali kaj se bo zgodilo na zadnji tekmi naše skupine. Sledila je dramatična tekma z veliko priložnostmi, vendar brez zadetkov. Po kazenskih strelih bi za krog drugouvrščenih v skupini potrebovali zmago ekipe Asterix. Uslišali so našo željo in tri ekipe smo imele enako točk na drugem mestu, zato je sledilo žrebanje. Imel sem srečno roko in naša ekipa se je uvrstila v polfinale, kjer so nas čakali lanskoletni prvaki turnirja, izkušena ekipa iz Šmartnega. Tekma se je začela in favoriti iz Šmartnega so potrdili premoč v uvodu. Uspeli smo se ubraniti in vzpostaviti našo igro. Zopet je bila cela kopica priložnosti vendar brez zadetkov. Kot že večkrat, so tekmo odločili kazenski streli, kjer pa smo imeli mirnejše živce in natančnejšo nogo. Uvrstili smo se v finale, kjer smo se zopet pomerili z Lučkimi pubi. Tokrat smo se bolje držali, odbijali vse njihove napade, imeli tudi sami resne priložnosti za gol, a so čisto na koncu le strli našo trdo obrambo in zadeli. Do konca smo imeli še dve smrtni priložnosti za gol. Žal sta ostali neizkoriščeni. Nič ne de, saj smo vseeno postali podprvaki nogometnega turnirja na Korošici. In to v drugem poskusu, a z zelo spremenjeno ekipo. Po podelitvi smo se hitro vrnili do avta, ker se je dvema članoma ekipe mudilo po nekih osebnih opravkih, ostali člani pa smo si še privoščili zmagoslavno pico v Mozirju v gostilni Pr' pek. Zelo lepo izkoriščen dan!

 

Jaka Kovše

Mladinci smo se tokrat odpravili na Brano. Zbrali naj bi se pred dvorano Zlatorog že ob peti uri zjutraj. Seveda so nekateri težko vstali in prišlo je do nekaj minutne zamude, a komaj omembe vredne. Naš vodnik je bil tokrat ob enem tudi naš šofer. Na dogovorjenem mestu je v svoj kombi “naložil” dva udeleženca, dva pa sva se pridružila nekaj kilometrov kasneje, v Šempetru na avtobusni postaji. Torej, vodnik in štirje udeleženci. Med njimi ena sama punca, ki pa ji seveda ni bilo hudo z nami. Kljub zgodnji uri so kombi napolnili zvoki glasnega smeha. Seveda, brez tega na naših izletih pač ne gre.

 

Prvi postanek smo opravili v Mozirju, kjer smo se ustavili v pekarni Miš Maš. Ob prijetnem pogovoru smo popili kavo, nato pa se takoj odpravili naprej proti Logarski dolini. Približno ob sedmi uri smo prispeli v Logarsko, obuli planinske čevlje, na ramena oprtali nahrbtnike in se odpravili proti koči na Okrešlju. Takoj se je videlo, da smo izbrali super dan, čeprav je bila popoldanska napoved bolj slaba. Do koče smo hodili kakšnih 40 minut in tam opravili krajši postanek, popili malo vode ter pojedli nekaj za energijo. Potem smo se odpravili naprej proti našemu cilju. Sonce so zakrili oblaki, kar nas sploh ni motilo, saj ni bilo tako vroče. Pot je vodila po takšnem terenu, da smo si morali nadeti tudi čelade. Čakalo nas je tudi nekaj klinov in jeklenic, ki pa smo jih z veseljem preplezali. Po slabi uri hoje smo prispeli na kočo na Kamniškem sedlu, in ker smo imeli dovolj časa, smo se odločili za dopoldansko malico. Nato nas je čakala še približno ura hoje do vrha. Sledilo je nekaj naporne hoje po melišču, ampak ob takšni družbi je minila kot bi mignil. Končno smo zagledali križ na vrhu Brane. Kljub oblakom, smo imeli izvrsten razgled na vse strani, kar je pomenilo, da je nastalo nekaj lepih “fotk”, ki jih boste našli v galeriji.

Pot navzdol je seveda minevala hitreje, ampak vseeno smo morali biti previdni. V skladu z vremensko napovedjo so se na nebu začeli nabirati temni oblaki iz vseh strani. Pihati pa je začel tudi nič kaj prijeten veter. Vendar smo se tako zatopili v pogovor, da sploh nismo vedeli kdaj smo prišli do koče na Okrešlju. Vreme je kazalo, da bo vsak čas začelo deževati, ampak mi smo se vseeno  posedli pred kočo in si naročili zasluženo hladno pivo ter topel obrok.

Ko smo pojedli in popili smo se začeli pripravljati na odhod. Nismo še prišli 100 metrov od koče, ko se je z neba ulilo na nas. Vseeno smo hodili naprej in ko smo prišli ven iz gozda na skale nad slapom Rinka, je dež že ponehal. Pokazalo se je sonce in nas začelo prijetno greti. Pazljivo smo stopali po mokrih skalah in hitro prišli do kombija. Na hitro smo se preoblekli in preobuli ter se odpravili proti domu.

Kaj kmalu je vodnik Götz prišel na dan z idejo, da nekje ob poti namočimo noge v Savinjo. Predlagal nam je Natur plac na Ljubnem ob Savinji. Nihče od nas ni vedel kje je to, a smo bili vsi navdušeni, ko smo prišli tja. Zares lep prostor s kar globokim tolmunom.

Potem smo se sezuli in končno namočili utrujene noge v mrzlo Savinjo. No, na koncu nismo ostali samo pri nogah, čez pet minut nas je bilo že vseh pet v spodnjih hlačah na bregu. Vsi smo se vrgli v zares mrzlo reko. Tako, da smo tudi vsi štirje fantje za par minut postali dame. :P

Večkrat smo se še vrgli v reko in ko je bilo dovolj smo se nastavili soncu in se posušili. Ko smo se oblekli, smo se vrnili v kombi in se odpravili v domače kraje.

 

Spet smo doživeli lepo izkušnjo. Imeli smo se super, kar se imamo tako ali tako vedno! Lahko je žal vsakemu, ki se izleta ni udeležil. Upam, da nas bo naslednjič več. Kot dokaz, kako noro smo se imeli pa pobrskajte po galeriji.

 

Aljaž Majer

Mladinci Planinskega društva Celje-Matica smo se odločili za nekoliko drugačen izlet kot po navadi, zato smo se na velikonočni ponedeljek, 28.3.2016, odpravili v Pustolovski park Betnava v Mariboru.

Iz železniške postaje v Celju smo se odpravili okrog 7.30 ure, nato pa odšli vidno utrujeni v kavarno blizu pustolovskega parka. Po zadostni dozi kofeina smo se z več življenja kot v zgodnjih jutranjih urah odpravili v park, kjer smo se po uvodnem tečaju podali med ovire na drevesih. Sam park je sestavljen iz 7 različnih prog, ki se razlikujejo tako po višini kot tudi po težavnosti. Proge so prilagojene za vse starostne ter s pogumom prežete starostne skupine. Nekaj od nas pogumnežev se je lotilo vseh prog ter jih tudi uspešno zaključilo.

Po končanih adrenalinskih aktivnostih smo se z žuljavimi rokami vrnili na železniško postajo Maribor-Tezno ter zaključili nekoliko drugačno, a vendarle čudovito izkoriščeno planinsko druženje.

 

Tomaž Jerebic

 

V soboto 20.2. smo se mladinci PD Celje - Matica, presrečni, da je končno konec izpitnega obdobja, odpravili proti Ratitovcu. Naš cilj je bil najvišji vrh grebena Ratitovca – Altemaver. Tokrat nam je uspelo  zbrati skupinico  osmih snega-željnih planincev.

Zgodaj zjutraj smo se odpeljali proti Škofji Loki in našemu izhodišču – Zgornjim Danjam. Že prav na začetku poti smo ugotovili, da nam na žalost še nihče ni shodil poti, zato smo krepko zagrizli v sneg. Naši kavalirski fantje so sami prevzeli vlogo ustvarjanja gazi, zato smo punce v hoji malo bolj uživale. J Med potjo smo se tako zabavali, da smo med pogovorom zgrešili eno izmed markacij in za nekaj časa zašli s poti. Pa nič zato, smo pa raziskali malo več grebena Ratitovca. Ko smo ponovno našli markirano pot smo se odpravili naprej do osamljene koče, kjer smo pojedli malico. Ker nas je že nekoliko priganjal čas, do vrha pa nas bi vodila strma  pot z ogromno količino snega, smo se odločili, da razgled poiščemo na bližnjem hribu, nato pa se odpravimo proti avtomobilom.

Kljub temu, da najvišjega vrha Ratitovca nismo osvojili, smo se naužili zimskih radosti, ki nam jih v dolini tako zelo primanjkuje. J

Barbara Fidler, vodja mladinske skupine

 

V soboto 31.10.2015 smo se v zgodnjem mrzlem jutru odpeljali proti Krvavcu. Naš prvi plan, da se z vzpenjačo odpeljemo do Doma na Gospincu ni uspel, zato smo izbrali plan B. Odpeljali smo se do Ambroža pod Krvavcem. Kljub manjši nezgodi na poti, počeni pnevmatiki, smo pohod začeli z nasmehi na obrazih. Po dveh urah hoje, smo osvojili Košutno (1974m) od koder so bili lepo vidni osrednji Grintovci. Naprej smo se podali na Kompotelo (1989m) nato pa potrebovali le 13 minut do najvišje točke tega dneva, Vrha Korena (1999m). Po pavzi za malico smo nadaljevali s pohodom po grebenu vse do smučišča na Krvavcu. Pot je bila zanimiva, na določenem delu malo težja, vendar smo jo tudi tisti s krajšimi nogami, uspešno premagali. Končna postanka je bila brunarica na Krvavcu, kjer smo si privoščili kosilo, nato pa se odpravili proti dolini. Celoten izlet je bil zelo uspešen, k temu pa je gotovo pripomoglo čudovito vreme, saj je ves dan sijalo sonce, na nebu pa ni bilo niti oblačka. Tako smo imeli veliko možnosti posneti odlične fotografije sosednjih vrhov. Kljub malce hitremu tempu in občasnemu jamranju je bil občutek na vrhovih in razgled neprecenljiv, zato je bilo vredno vsakega napora.

Nekaj utrinkov!

Patricija Banovšek

 

  •  Start 
  •  Prev 
  •  1  2  3  4  5  6 
  •  Next 
  •  End 

Page 1 of 6

Na vrh