Zgodnje nedeljsko jutro... hm najbolj primeren čas za odhod v hribe. Tokrat smo se odpravili na zasavsko Sveto goro, šli pa smo tudi čez geometrijsko središče Slovenije. Mogoče bi kdo dejal da vreme ni bilo najlepše, saj smo se z vlakom pripeljali v dokaj meglene in predvsem mrzle Kresnice, ampak smo se s hitro hojo kaj kmalu ogreli, pa tudi meglo smo prehiteli. Pot nas je vodila po zasneženih gozdovih Zasavja, vsake toliko časa pa smo, ko se je gozd rahlo razredčil, imeli prelep pogled na morje oblakov, ki ga je ogrevalo sonce. Mislim, da smo vsi čutili vsaj malo zimskega veselja, ki smo ga stresali na našega Gregorja. po dobrih dveh urah hoje smo si privoščili malico. In to v središču Slovenije! Nič ne paše bolj, kot sendvič ob knežjem kamnu. Malo za tem se nam je odprl pogled na Kamniško-Savinjske alpe. Pozdravili smo tiste vrhove na katerih smo že bili in obljubili tistim , na katerih še nismo bili, da kmalu pridemo. Še malo po pravljičnih gozdovih in že smo prišli na zasavsko Sveto goro. Tam smo si privoščili topel obrok, nekaj smo popili, da smo se pogreli in ravno ujeli drugo vožnjo slalomistov. Ker nas je čas že malo preganjal smo se odločili, da bomo razultate smučanja že zvedeli doma. Pot nas je sedaj vodila do železniške postaje Sava. Bili smo že na pol poti, ko je kar naenkrat zmanjkalo poti in tudi zemljevid ni bil kaj prida v pomoč. Kombinacija dobre orientacije in instinkta Gregorja sta nas pripeljala srečno nazaj na označeno pot in od tu naprej ni bilo več nobenih težav. V čakalnici smo počakali na vlak in se odpeljali nazaj v Celje. 

 

Jaka Kovše

Na vrh